Pripovedi s prehajanjem živih v svet mrtvih in obratno so se prenašale domala, odkar obstaja človeštvo. Izrazit primer za to prehajanje je dala antika (Homer/Odiseja, tudi Orfej in Evridika).

Slovenci imamo zanimiv primerek s prehajanjem duše v onostranski svet z delom prekmurskega bioenergetika Štefana Titana Potovanje duše (duša potrebuje 42 dni za popoln prehod v onostranstvo). V to skupino bi lahko kot literarno predhodnico uvrstili tudi Aškerčevo balado Mejnik s prehodom duše pravkar umrlega v realni svet.

Knjiga V mojih nebesih, v nadaljnjem samo V mojih je ena od variant varianta tega prehajanja, groteskna in angleško humorna s psihološko dognanim profilom štirinajstletne deklice, ki tudi po dveh desetletjih ohranja svoje vedro otroško bistvo kljub zrelosti, ki jih ta leta prinašajo.

Štirinajstletno Susie Salmon (Salmon kot losos) čudak iz bližnje soseske (umrla ga striktno naziva z gospod Harvey), ki se preživlja z izdelavo hiš za lutke, zvabi v podzemno luknjo, ki jo je skopal z namenom, da jo tam posili in razkosa. Susijina duša kot tudi duše vseh umrlih se med poletom v nebesa, Susie jih nikoli jih ne imenuje raj, loči od telesa, pri čemer nastaja pobliskavanje, podobno svetlobi, ki jo povzročajo kresnice, duše pa se vrtinčijo lebdijo in tožijo v zraku. Njena duša doživlja nebesa kot nekakšen park z mnogo gugalnicami. Tam zgoraj ji sicer nič ne manjka in vendar ostaja trdno vezana na zemeljsko dogajanje, kar bi bilo mogoče imenovati tisto vmes.

Njeni najbližji spočetka ne verjamejo, da je Susie umrla. V trenutku Harveyeve nepazljivosti pograbi pes, ki se je pojavil od ne vem kod, Susijino koleno. Oba starša in tudi policijski inšpektor Len Fenerman, odslej Len, še vedno upajo, da je Susie živa. Kljub izgubljenemu kolenu. Tragičnost tega stanja leže na vsakogar posebej, vsak jo doživlja po svoje, vsakogar (pre)oblikuje na svoj način:

Sošolka Ruth O’Connors se začenja oblačiti v odbijajočo črnino, sestavi pesem o njej z naslovom Biti Susie, zahaja na koruzno polje in si začenja predstavljati, da je njena sestra.

Susejina mati Abigail najprej začne piti jajčni liker in na božični večer kar naprej šteje družinsko srebrnino. Da bi se iztrgala iz morečega občutka, da je njena hči mrtva, se spusti v spolni odnos z inšpektorjem Lenom, čeprav nedvomno ljubi svojega moža. Susijin oče uniči vse jadrnice, ki mu jih je pomagala Susie vstavljati v steklenice in nadene sinu Buckleyu njeno spalno srajco. Ves čas od srhljivega soočenja s hčerinim kolenom sluti, da je morilec Harvey in o tem govori sodelavcem inšpektorja Lena tako pogosto, da ga ta prosi, naj preneha z govorjenjem o domnevnem morilcu. Čedalje več časa je prebedel v svoji delovni sobi. Svet okoli njega se je zrušil v prah in pepel.

Oba zakonca se vedeta, kot da jima je živeti skupaj neznosno. Če je eden ostal doma, je drugi šel ven. Susijin oče je lahko gledal svojo ženo le takrat, ko je ta spala.

Lindsey, za eno leto mlajša od sestre Susie, se je naličila tako, da je postala na moč podobna svoji starejši sestri. Izogibala se je ogledalom, tuširala se je v temi. In vendar je po izgubi Susie postala očetov najstarejši, najbolj zrel otrok. Spremenila se v je močno žensko, bila je vse naenkrat: ženska, vohunka, atlet. Tako kot njen oče, tudi ona niti za hip ne pomisli, da Harvey ne bi bil sestrin morilec. Vtihotapi se v njegovo klet, preišče vso njegovo hišo in pri tem odkrije v seznamu ubitih deklet ter žena skico podzemske luknje, v kateri je umrla njena starejša sestra, jo iztrga iz seznama in preda fotokopijo inšpektorju Lenu, ki je nad njo presedel po cele mesece.

Po smrti Susie postane Lindsey osrednja živa ženska osebnost. Izgubljenega očeta je dvignila s tem, da je zaživela ob njem, kar občuti tudi njena mati Abigail, ki kot da se skriva pred svojo družino.

Abigail je z Lenom prekinila in se umaknila v brunarico svojega očeta v New Hampshiru. In vendar se je pojavila takrat, ko jo je mož najbolj potreboval - ko je prestajal posledice infarkta. V tem primeru je celo prišla na vrat na nos k njemu v posteljo, se privila obenj in ob njem ostala tako oseminštirideset ur. Ob očetovi postelji so se zvrstili vsi njuni otroci Lindsey, Buckley, Samuel in Hal. Tudi Susie je bila v svoji nezemeljski obliki prisotna kot vedno. Dobra stran infarkta je bila v tem, da je družina postala z materino vrnitvijo spet celota.

Potem ko so detektivi na najbolj oddaljenem koncu njive našli steklenico coca-cole, na kateri so bili takšni prstni odtisi kot tisti, ki jih je bilo najti vsepovsod po Harveyevi hiši, je Len ugotovil, da je imel Jack Salmon že ob vsega začetka prav. Harveyu ni preostalo nič drugega, kot da pobegne.

Najbolj všeč mu je bila gozdnata Pensilvanija. Z umori nadaljuje tudi v Delawaru in Connecticutu, kjer so našli v bližini nekega groba tudi obesek, enak Susiejenemu, in ga Len neposredno izroči njenemu očetu, ležečemu v bolniški postelji po infarktu. Oče šele ob tem izreče: „Nikoli več je ne bo domov.”

Harvey je Susijeneno truplo vrgel v opuščeni jašek rudnika, ki so ga postopoma zasipavali. Seveda je ob tem prisotna tudi njena nezemeljska oblika.

Ruth se je onesvestila. Susie gre vanjo in jo skuša dvigniti. Spet bi rada zaživela. Začuti težo svojega telesa. Ray, sin prelepe Ariane, ki se namerava ločiti od nezvestega moža in Ruth, ki ni Ruth, se poljubita in tudi ljubita v stari kopalni kadi. Pri tem se Ray zaveda, da ima dejansko opravka s Susie in jo tako tudi imenuje.

Susie ni čutila Rayevega poljuba. Spoznala je, da se je tako na Zemlji kot v nebesih zanašala na upanje in da je bilo lažje zapustiti Zemljo, kot vrniti se nanjo. Sprijaznila se je s svetom brez nje na njem in da je bila njena smrt cena za to, da je družina obstala.

In Harvey? Inšpektor Len je naredil veliko napako, da je tok policijske preiskave že na začetku preusmeril s koruznega polja v mestne diske. Umrl je v svojem stilu: Susie ga je opazovala, kako je kot svojo novo žrtev nagovoril niti najmanj prijazno, že kar nesramno najstnico, stoječ pod veliko ledeno svečo. Trenutek kasneje je sveča padla. Od njenega udarca se je opotekel in strmoglavil v globel. Našli so ga šele potem, ko se je sneg v globeli dodobra stalil.

Knjiga se, kar zadeva žive osebe, ne more končati drugače kot z Lindsey. Ko je plela na vrtu, je pristopil k njej njen mož Samuel z njuno dojenčico Abigail Suzane in jo posadil na odejo blizu rož, česar se bo Susie spominjala za vselej.

Kot zadnji predmet v knjigi sledi blatna zapestnica, kakršna je bila Susijina, dolga leta zakopana v zemlji. Susie se kljub vsemu temu času, ki je minil v blatu, ne čuti kaj odrasle, želi pa vsem dolgo in srečno življenje.

Lindsey V mojih je nedvomno idealiziran tip ženske. Življenjsko bolj realistično je prikazana babica Lynn, kronična alkoholičarka, ki ima prefinjen okus za plemenite alkoholne pijače, pri čemer je v trdni zvezi s praktičnim življenjem: Buckleyu s koristnimi nasveti pomaga urediti njegov vrt.

V mojih je v literarnem smislu prva literarna simfonija, z dogodki tako bogata, da jo je treba večkrat preigrati - prebrati. O njej lahko pišemo v splošnih ugotovitvah, pisati o njej podrobneje pa je praktično nemogoče. Pa tudi ni potrebe. V mojih se predvsem večkrat zapored prebira, tako je pač napisana.

Borivoj Breže