#športajmoinberimo: nacionalni medresorski program za spodbujanje branja med mladimi športniki in športnicami

Kaj brati, da diši po športu?

Knjiga Veš, mašina, svoj dolg Esada Babiča je prejela letošnjo Rožančevo nagrado.
Eseji Veš, mašina, svoj dolg bralcu prinašajo iskrivo preizpraševanje o smislu današnjega časa, o uporništvu, izražanju drugačnega mnenja z rimami in drugačno glasbo ter razmišljanje o Jugoslaviji. Športnika najbolj pritegnejo besede, ki športna razmišljanja, izkušnje, poglede prelijejo na knjižne strani kot bi jih nekdo napisal točno za nas. »Včasih ne smeš pokazati, včasih je treba samo čakati.«»Nekateri ljudje so učenci, tudi ko se zdi, da že vse vedo. Učenci srca, bi lahko rekli. Kobe se je učil in želel nadaljevati z učenjem. In še nekaj je bilo pomembno: najprej je moral premagati samega sebe. Tudi zvezdnika v sebi, ki mu je nadel vsemogoča bremena. To je bil predpogoj, da se je lahko spopadel z nasprotnikom. Zato lahko razumem Rađo. Inspiracija je nekaj, kar se s časom izgubi, iztroši, tako kot vse v tem življenju. Le redki so, ki postanejo inspiracija. In igrajo kot bi bili inspiracija. Tako je igral Kobe, še posebej, ko je bilo potrebno zmagati. Poznal je pot od dečka, ki ni mogel zadeti, pa če se je še tako trudil, do igralca, ki je dosegal koše z zlomljenim prstom, če je bilo treba. In najtežjih položajev, ker je tako hotel. Ker je vse v glavi in tu ni česa dodati.«»Eni imajo prebliske, trenutke, minute, dneve, le redki pa so v ognju nenehno, brez premora. Najprej otrok, nato šport. Tako je govoril Kobe, ko je govoril o starših, ki pogosto pozabljajo, kaj je najpomembnejše, ko gre za pot športnika. Objem, tudi če zgreši cel koš, in vera, da bo nekoč zadel.«
V trenutkih obupa na športni, akademski ali osebni življenjski poti imajo lahko takšne besede moč. Včasih zadostuje že, če takšno besedilo ponudimo v branje mlademu, odraščajočemu posamezniku, še boljše pa je, če se z njim o prebranem pogovorimo. Za vse, ki spremljamo mlade športnike na njihovi poti, so lahko ti eseji izjemen pripomoček. Tudi če ne vemo, kako bi jim sami povedali. Morda skupaj beremo.
»Bil je mojster predvidevanja, kar pomeni, da je bil vedno korak pred vsemi. Preprosto, videl je igro kot šahovsko ploščo. Kljub malce slabšemu metu, zaradi katerega smo si ga včasih malo privoščili, je bil absoluten vladar terena. In tudi v obrambi se je venomer postavil tako, da se je bilo težko prebiti mimo njega. Imel je tisto, čemur pravimo košarkarska inteligenca, o kateri bi lahko razpravljali ure in ure, pa ne bi mogli prodreti do jasnega pomena te besedne zveze«.
Knjiga ima 33 kratkih esejev. Nekateri imajo več športnega duha, drugi manj.

Pripravili: dr. Sabina Fras Popović, Center za spodbujanje bralne pismenosti Mariborska knjižnica, in Nives Markun Puhan, Zavod RS za šolstvo