Zgodovinski roman Veter z vzhoda pisatelj Tone Partljič postavi v svoje mesto Maribor. Zgodba se dogaja v letih 1933 - 1934, v njej pa opisuje zgodbe malih ljudi v zgodovinsko prelomnih časih. Maribor so po prvi svetovni vojni večinsko zapustili nemško govoreči prebivalci. V mesto se priseljujejo z drugih koncev, predvsem z vzhoda (Goric in Prlekije), pa tudi Primorci, ki bežijo iz okupirane Primorske.

V ospredju so zgodbe dijakov, Pepija, Jožeka, Sergeja, Riharda in Karla, ki živijo v Mariboru. Nekateri bodoči duhovniki, drugi uporniki (mladi komunisti in proletarci), vsak s svojo zgodbo. Tudi v kindergarten proces so nekateri vpleteni. Tragične zgodbe se prepletajo, v ospredje pisatelj postavi tudi nemško vdovo Greto in njeno zgodbo. Posebej se posveti tudi pogrebu generala Maistra in njegovi vdovi Mariji Maister.

Zgodba je zapisana, kot jo zna zapisati le Partljič, preprosto, z izpostavljenim socialnim čutom, ter včasih tudi s kancem šaljivosti.

Ana Dolinšek

Citat:

Iz Slovenskih goric je gor po reki pihal topel vzhodni veter. Pepi ga je čutil skozi svoj rdeči pulover, ki ga je spletla mama. To, da z vzhoda piha gor po Dravi, so pravili stari Mariborčani, je zelo redko. Večinoma je vleklo svežo sapo s tokom Drave od zahoda proti vzhodu. (…) Zdaj pa ravno gor po Dravi pihlja topla sapa, kot da so se vetrovi obrnili. Mar to kaj pomeni? Ne samo veter in vreme, se bo tudi svet obrnil? Če ne letos, pa se bo morda prihodnje leto. Pred velikimi dogodki ali nesrečami so vedno kakšna naravna znamenja, ki jih navadno prezremo. Toda, kaj pa se naj sploh zgodi? Da le ne bi preveč s severa zapihalo! (str. 113-114)