Knjiga pod zgornjim naslovom, v nadaljnjem besedilu samo 353. člen, ima razmeroma preprosto vsebino, je pa vse prej kot miselno lahkotna. Ni je mogoče uvrstit med kriminalke, saj že na samem začetku izvemo, kdo sta morilec in kdo žrtev. Kljub včasih že kar robato krpanovskem izražanju bralcu znanega morilca pred sodnikom gre za zgodbo z nedvomno izrazito humanistično, socialistično naravnano vsebinsko osnovo. Pri tem je roman je zastavljen vendarle nekoliko širše in ga ne gre jemati zgolj z ideološke plati kot npr. odnos med očetom in sinom in konec koncev tudi kotodnos med možem in ženo.

Martial Kermeur, glavni junak romana in njegov največji del tudi obtoženec, je s čolnom odpeljal na odprto morje znanca Lazeneca in ga tebi nič meni nič vrgel v morje. Ker ta očitno ni znal plavati, je utonil.

Morilec je odpuščeni delavec pristaniškega arzenala, oskrbnik mestnega grajskega parka, socialist, ki je deloval tudi kot mestni svetnik. Njegova žrtev je Antoine Lazenec, po obnašanju postavljač tako po načinu oblačenja kot s športnim dvosedom Porsche, prevarant ter manipulator z ljudmi, ki je mestu obetal svetlo prihodnost v turizmu z novogradnjami in s „kopališkim kompleksom.” Tako je pridobil trideset investitorjev, ki jih je vse povrsti izigral, polastil se je tudi občinskega denarja, zaradi česar je Martialov soimenjak, sicer odgovorni župan L’Goff, naredil samomor. Lazenecu ni prišlo niti na kraj pameti, da bi gradbena dela dokončal. Po vsem tem ni čudno, da se je Martial odločil tako, kot se je. Načrtnega umora prav gotovo ni mogoče z ničemer zagovarjati, je pa treba do neke mere razumeti Martiala. Odločitev, da ubije Lazeneca, je v literarnem pogledu možno primerjati z odločitvijo hlapca Jerneja, da pravico vzame v svoje roke, s to razliko, da Martial za pravico ni hodil od Poncija do Pilata in da je deloval v smislu za ohranitev skupnega dobrega.

V besedilu romana je najti še eno dejanje, ki gre navzkriž z zakonom. Med nočnim neurjem, ki je visoko dvigovalo in nagibalo privezane čolne celo v zavetju zaliva, je Martialov sin Erwan v mladoletniški ihti presekal vse vrvi eno za drugo, ne glede na to kako drag in čigav je čoln. Med razbitinami je tudi Lazenecov čoln. Erwanu je oče, vodeč ga podnevi v mesto, kjer je bil privezan tudi Lazenecov čoln s pogonom na štiri motorje, obljubil, da mu bo kupil prav takšnega, kar je bilo glede na njegovo finančno stanje nemogoče. In Erwan je to dobro vedel, zato si je tudi privoščil nočni izlet med čolne. S sekiro.

Večino besedila v romanu zavzema razgovor med obtoženim Martialom in sodnikom. Pravzaprav gre za Martialov samogovor, medtem ko je redkobesedni sodnik bolj poslušalec njegovih modrovanj ne da bi ga pri tem provociral. Saj ga ni imel za kaj. In prav v tem Martialovem samogovoru je najverjetneje največja vrednost romana, njegova povedna globina.

Sodnik v 353. členu nikakor ni Poncij Pilatovega kova. Ne opere si rok, ampak uporabi ta člen francoskega Kazenskega sodnika po katerem lahko sodnik, če grobo poenostavimo, ravna po svoji vesti in življenjskih izkušnjah, ne samo pravnih. In v tem za bralca nenadnem (pre)obratu je, če temu lahko tako rečemo, veličina romana 353. člen.

Borivoj Breže