Spremljamo vrnitev perzijskega pesnika Rudakija (858-941) iz prestolnice Buhare, kjer je imel na dvoru emirja Nazra naziv Car poetov, v rodni kraj. Zaslepljen s svojo slavo in nazivom se po Nazrajevem padcu s prestola vrne na dvor, kjer ga nova oblast izžene, ga obsodi kot verskega izdajalca in mu odvzame vid. Slep, oslabljen in ponižan se poda na mukotrpno pot v rojstni kraj.

»Preteklost je bila nekoč prihodnost, in prihodnost bo nekoč preteklost.«
Rudaki na svoji poti razmišlja o pravičnosti, dobroti, smislu, resnici. Zastavlja si večna vprašanja, ki človeka spremljajo skozi vso zgodovino.

»Najpomembnejša čustva, želje in hrepenenja ljudi skozi stoletja ostajajo nespremenjeni.«
»Vsak človek hoče najti resnico. A zdi se, da zaradi preobilja iščočih ne moremo do nje….«

Pravičnosti na svetu ni, in Rudaku se zdi, da predvsem zato, ker ljudje ne znajo shajati drug z drugim. Človek je neizmerno močan, zmore vse, le dojeti, kaj naj počne s človekom kot takim, se pravi sam s seboj, ne. Zato se zateka k okrutnostim, slavi in pohlepu.

Odličen roman, ki nam pričara kulturo in zgodovino stare Perzije, njeno poezijo, filozofijo, verska prepričanja. Prav zaradi širine svojih verskih prepričanj in širokega svetovnega nazora, ga je doletela kruta usoda izgnanca.

Dragica Goljat