Morje, verige visokogorskih vrhov in puščave s sipinami peska navdajajo človeka s spokojnostjo in z nekim nedoumljivim hrepenenjem. Kljub tem močnim občutjem pa večina ljudi, ki tam živijo kot domačini ali prišleki, ni zato nič globlja, bolj poštena ali manj zla. O tem nas prepričujejo pisatelji kot so Albert Camus, Antoine de Saint- Exupéry in seveda Paul Bowles.

Bowlesov roman Zavetje neba, v nadaljnjem besedilu samo Zavetje, se odvija kmalu po koncu 2. svetovne vojne v saharskem delu Afrike. Trije osrednji junaki romana, Port, njegova žena Kit ter prijatelj Tunner, ki ga zakonca povabita se seboj le za nekaj tednov, čeprav nameravata sama v saharskem delu Afrike preživeti vsaj dve leti, potujejo od Orana dalje vse globlje v maroško puščavo. Spotoma, ko potujejo od enega bolj ali manj zakotnega mest(ec)a predvsem z avtobusom in tovornjakom, manj pa z osebnim avtomobilom (samo Tunner) in le enkrat z vlakom (samo Kit in Tunner), Port umre od nalezljive bolezni, najverjetneje tifusa. Kit pobegne od njegovega trupla v puščavo in se na koncu romana po spletu naključij kot da gre za krog, znajde v Oranu kjer tudi izgine iz nepojasnjenih razlogov, najverjetneje v nekakšnem begu pred samo seboj ali točneje svojo preteklostjo oziroma zahodnjaško identiteto.

Če uporabimo Portovo miselno zvezo, imenovani trije, prav gotovo pa ne Potrer in Kit, niso turisti, ampak popotniki. Pravzaprav delujejo navzven kot druščina mladih zdolgočasenih meščanov iz romana Fitzgeralda Scotta Veliki Gatsby. Za Porterja je Bowles zapisal, da je potrebno veliko energije, da življenje napolniš s smislom, in Porter te energije ni imel. Ni je imel niti za to, da bi razširil svoj dnevnik v knjigo. Tudi Kit se poda s Porterjem v puščavo pa naj bo peščena ali kamnita, ker da ga ljubi in se mu za to podreja, čeprav bi bila raje samo nekje v Italiji.

Uvrščanje Porterja in Kit med upornike zoper zahodni način življenja, ki da vidijo smisel življenja le v približevanju, če že ne stapljanju z načinom življenja avtohtonega arabskega prebivalstva v Saharski Afriki, ne more imeti trdnejše osnove. Oba ostajata v okvirih zahodnega načina življenja in varljive varnosti, ki jo daje kolonialni sistem. Ko je Kit živčna, začne jemati iz svoje potovalne torbe predmete, ki simbolizirajo potrošništvo zahoda, na primer ličila, in jih razpostavljati pred seboj, ko pride v stik s potniki v četrtem razredu vlaka, se vneto razkužuje, tako rekoč se deratizira, ko Portu (in Tunnerju) izgine potni list, okrivi za to sicer dostojanstvenega in dobrohotnega Arabca Abdelkadra, mladega Arabca, ki je pomagal prenašati bolnega Porta in mu je priskrbel ležišče na tovornjaku, je Kit pustila teči za kamionom, ne da bi opozorila šoferja, naj ustavi, čeprav je hotel njo in Porta spremljati še naprej, da bi jima bil nesebično v pomoč.

Port in Kit sta osrednji osebnosti romana. Lahko bi ju označili kot antijunaka v antiromanu. Njun odnos zlasti na začetku romana ni ravno prisrčen. Kit ga večkrat naveličano nadira in on ji ne ostaja dolžan. Da ga vendarle ljubi, se bralec zave šele ob njeni negi bolnega Porta.

Jasnejšo sliko o Portu in Kit dobi bralec skozi njuno spolnost. Port se sreča že na samem začetku romana s prefinjeno mlado prostitutko v šotoru izven mesta. Nedolgo za tem ga očara slepa prostitutka z gibi svojih rok, ki so svojevrsten ples. Kitino sušenje in ogrevanje v tesnem Tunnerjem objemu preide iz vagona drugega razreda v hotelsko sobo. Toda tudi Porta ni v njegovi sobi. Kasneje si Kit izprašuje svojo vest, če ne bi za ta svoj spodrsljaj povedala Portu. Njemu kaj takega ne bi prišlo niti na misel. Belkasim, trgovec v karavani s kamelami, na katerega naleti Kit v puščavi po pobegu od Portovega trupla, popolnoma prevzame Kit, deloma s svojim mladostnim izgledom, še bolj pa z igrivostjo v ljubezenski (pred)igri že v puščavi, še bolj pa v haremski sobi, ki ji jo namenil na svojem domu. Kit ga nestrpno pričakuje in skuša z obeski iz papirnatih izrezkov polepšati njuno „domovanje”. Da je pravzaprav spolna sužnja in da je zabredla v spolno zasvojenost, se zave v celoti šele takrat, ko Belkasim neha zahajati v „njeno” sobo. Na begu pred Belkasimom naleti Kit na uniformiranega črnca Amarja, ki je posredoval pri navezavi stika z ameriškim konzulatom. Amar pritegne Kit s svojo človečnostjo, zato se zaljubi vanj. Bowles zapiše, da je Amar Kit pomirjal v enaki meri kot jo je Belkasim vznemirjal. Nekaj je prav gotovo: Kit ne moremo očitati rasizma, saj spi z Arabcem in s črncem. Medtem ko je Port v določeni meri vsaj kar zadeva krajevne posebnosti iskalec, je Kit zlasti po njegovi smrti prava begavka. Pobegne od umirajočega moža in nato ponovno še od njegovega trupla, še v isti noči pobegne od razumevajočega judovskega trgovca Dauda Zozefa in njegove žene, ki sta ji bila pripravljena nuditi prenočišče. Vendar iz razumljivih razlogov pobegne tudi Belkasimu. Tunnerju pobegne dvakrat, prvič po smrti svojega moža nato še na koncu romana, beži pa tudi pred zahodno civilizacijo, saj izgine v arabski četrti, kamor mestna avtobusna proga ne sega več. Vprašanje, zakaj se je umaknila vanjo, saj jo tam čaka skoraj zanesljivo osebni propad, ostaja odprto. Zelo drzna bi bila domneva, da sta prav moška, živeča stran od zahodnega sveta, vsak na svoj način, eden s svojo telesnostjo in ne nazadnje tudi prikupnostjo, drugi s svojo človeško toplino, pripomogla, da se Kit umakne v arabski svet. Pa vendar…, ni nemogoče.

Ostalim trem občasnim sopotnikom namenja Bowles manj pozornosti. Spremljevalec Tunner, ob čigar prisotnosti Port ne more pisati in se hoče iznebiti njegove druščine, čeprav ga je sam povabil na potovanje v Saharsko Afriko, v celoti gledano ni negativna oseba. Je že res, da je premraženo Kit skušal ogreti z veliko (preveč) steklenicami šampanjca in se je zato zgodilo med njima, kar se je pač imelo zgoditi, vendar je njegova skrb za Kit pristna. Pokoplje Porta, se trudi ostati vse do konca romana v stiku z njo in ji hoče stati ob strani, čeprav bi mu moralo postati jasno, da Kit pravzaprav beži od njega. Skrajno negativno je opisan par tako imenovane matere, gospe Lyle s tako imenovanim sinom, Ericom. Dejansko gre za žensko, novinarko in pokrajinsko fotografinjo, ki ima veliko mlajšega ljubimca, ki ne počenja pod milim soncem ničesar pametnega. Ker ga drži na kratko tudi pri denarju, si Eric skuša sposojati denar pri Portu in njemu ter Tunnerju ukrade potna lista, da bi ju prodal vojakom. Eric se s svojim sluzastim govoričenjem zagabi bralcu, prav tako tudi nikoli z ničemer zadovoljna gospa Lyle, ki je povrh vsega še naduta rasistka. Oba sta prikazana tako temno, da se bralec lahko sprašuje, če ju ni Bowles hotel prikazati kot prispodobo dekadentne, moralno sprevržene zahodne družbe.

Če povzamemo po sklepni besedi Andreja Blatnika z naslovom Puščavsko hrepenenje in hlad, združuje Bowles tudi v Zavetju potopisne,… in zgodbarske sestavine, medtem ko dogajanja v človeški psihi ne razčlenjuje obširneje. Podaja ga bolj na kratko, v nekaj stavkih.

To je lepo razvidno iz primerjave med Zavetjem in novelo Albert Camusa Nezvesta (La Femme adultère; Albert Camus: Novele, DZS, Ljubljana, 1962). Bowelsov roman, izšel leta 1949 in Camusova novela, izšla v zbirki Izgnanstvo in kraljestvo (L’Exil et le Royaume) leta 1957 za katero je Camus še istega leta prejel Nobelovo nagrado za književnost, sta si v nečem podobni, kar je najverjetneje čisto naključje. V obeh literarnih delih pobegneta ponoči ženi od mož, ki ležita v sobi in v obeh doživita pod nočnim saharskim nebom notranjo osvoboditev, zavesta se, da bosta lahko odslej odločali sami o sebi. Razlika med romanom in novelo, pri kateri se žena (Janine) sicer vrne še isto noč v hotelsko sobo k spečemu možu (Marcelu), kjer od olajšanja zajoče. Camus v noveli podrobneje opiše Janinino spoznanje, da jo mož sicer resnično potrebuje, ne pa tudi ljubi in da ga za to tudi ona ne more (več) ljubiti, iz česar lahko bralec sklepa, da ga bo prej ko slej zapustila. Bowles je pri opisovanju Kitinega spoznanja, da ji je prav moževa smrt dala možnost samostojnega odločanja znatno krajši, vendar zato nič manj prepričljiv.

Potopisne sestavine (privzeto s spremne besede Andreja Blatnika), zlasti opisi puščave, podobne morju, saj sipine spreminjajo svojo obliko kot morski valovi, se prelivajo iz proze v poezijo, celo filozofijo. In prav to je skupno Američanu Bowelsu in obema velikima Francozoma: Camusu in de Saint Exupéryju. Primeri iz Zavetja: obzorje je breg vsega, znamenita saharska tišina, …širni ocean peska in njegovi pomrzli vzvrtinčeni grebeni, njegova nepremična tihota., …je nočna pokrajina navajala na eno samo misel: zanikanje premikanja, konec kontinuitete.

Zgodbarske sestavine (privzeto s spremne besede Andreja Blatnika) predstavljata dve pripovedi. Prva, neprimerno bolj znana - po njej imenuje avtor svoje prvo od treh poglavij v tej knjigi -, je pitje čaja v Sahari. Tri mlade prostitutke so si s svojim bornim zaslužkom kupile čajnik, tri kozarce in pladenj in se odpravile v Saharo, da bi na tisti sipini s katere bi bil najlepši razgled, pile čaj. Ko hodijo od ene visoke sipine do druge, še višje in potem do najvišje omagajo in njihovi kozarci se sčasoma napolnijo s peskom. In: mlado detomorilko zaprejo v celico, kjer čaka na sodno razpravo. Nekaj noči potem, ko so jo zaprli, prileze skozi stensko razpoko v celico škorpijon in jo piči v tilnik, zaradi česar zapornica umre. Okoliško prebivalstvo je prepričano, da so se nad njo eden za drugim zvrstili vojaki tamkajšnjega garnizona in da je umrla zaradi množičnega posilstva.

V Zavetju je najti veliko modrosti – življenjskih resnic, aforizmov, ki jih osebe vnašajo v pogovore, kot so na primer tiste, ki jih je Amar namenil v tolažbo jokajoči Kit : „Ženske vselej mislijo na tisto, kar se je končalo, namesto na tisto, kar se pričenja. Tu pravimo, da je življenje previs in da se ne smeš nikdar ozreti nazaj, kadar plezaš. Postane ti slabo”.

Velika pomanjkljivost slovenske izdaje Zavetja je v tem, da velika večina posameznih arabskih besed in povedi ni prevedena v slovenščino. Lahko bi bile podane v opombe, pa niso. Pomen določenih besed lahko ugotovi bralec sam, na primer bordž bi naj pomenil nekaj takega kot hotel/motel, le malokatere med njimi so neposredno prevedene na primer: erg – ocean peska, ali merhari – kamela, beseda džin pa je bralcu znana iz takoimenovane srbohrvaščine. Enako velja za francoščino, mestoma namenoma popačeno, če jo govorijo Arabci. S to razliko, da lahko zlasti starejše generacije uporabijo tisto kar jim je še (pre)ostalo od njihovega gimnazijskega znanja francoščine.

Knjigo Zavetje, tako kot po njej leta 1990 posneti film svetovno znanega italijanskega režiserja Bernarda Betroluccija (v izvirniku Sheltering Sky (Zavetje neba), slovenski naslov filma Čaj v Sahari, uvrščajo med kultne. Film bi, kar zadeva njegovo kakovost samo po sebi in upoštevaje dejstvo, da knjige skoraj nikoli ni mogoče prenesti v film, saj gre pri njiju za dva različna izrazna jezika, resnično veljal za kultnega. Za knjigo pa bi bilo težko reči, da bi si brez pomislekov zaslužila klasifikacijo kultna. Je pa vsekakor dobra, celo zelo dobra, predvsem pa je berljiva. Med potopisnimi sestavinami in množičnostjo dogodkov na eni strani in na podajanju dogajanja v duševnosti na drugi strani v tej knjigi ni pravega sorazmerja. To velja zlasti za Kitino notranjost, saj bralec ne ve, zakaj je pobegnila v arabsko življenjsko okolje, kjer jo prav gotovo ne čaka nič dobrega. Vsaj na začetku ne. Odgovor(e) na to vprašanje prepušča pisatelj bralcu, kar je prejkone značilnost eksistencializma. Velja Zavetje tudi/prav zaradi tega za kultno knjigo, ker daje bralcu toliko možnosti za poustvarjanje? (Tudi v zadnjem stavku Camusove noveli Nezvesta žena, lahko sam bralec izbere, ali je Janine zaihtela zaradi olajšanja ali zaradi obupa. Vendar je izbira v tem primeru razmeroma lahka, saj je Janine nekoliko prej prišla do končnega spoznanja, ki lahko da eno samo končno odločitev). Če upoštevamo misel Boruta Gombača v sestavku Jerneja Ferlež, Borut Gombač: Kaj knjigo naredi kultno? (Večerova priloga V soboto, 18. aprila 2015, str. 22 – 23), da kultne knjige specifično soustvarjajo posameznikovo identiteto, potem lahko prav zaradi omenjenega nesorazmerja uporabimo Gombačevo misel iz istega sestavka: moja kultna knjiga ni nujno tvoja kultna knjiga. Pri Zavetju velja kar zadeva osebni red v povedi za marsikoga ravno obratno. Torej: tvoja (njihova) kultna knjiga ni nujno tudi moja kultna knjiga.

Borivoj Breže