Nemška pisateljica avstrijskih korenin se je slovenskim bralcem že predstavila in jih navdušila z romanom Vienna, avtobiografsko obarvano družinsko kroniko, svoje navdihujoče pisanje pa v slovenskem prevodu nadaljuje z zbirko kratke proze. Posamezne zgodbe so sicer naslovljene po različnih primerkih iz živalskega sveta, od metuljev do rac in še marsikaterih vmes, vendar v zvezi z njimi naletimo le na opazke, skorajda prikrito vpletene v tematiko, katera se ukvarja s tistim, ki je po klasifikaciji živih bitij uvrščen na sam vrh živalskega kraljestva, torej človekom. A prav ta »krona stvarstva« se sooča z neštetimi težavami svojega bivanja in avtorica se s filigransko natančnostjo podaja v psihološko analizo medčloveških odnosov ter tudi njihovo umestitvijo v družbeno okolje. Sama se je iz velemestnega Dunaja preselila v Berlin, metropolo še večjega obsega in pomena, odtenke obeh mest pa lahko zaslutimo tudi v zgodbah. Čas dogajanja je sedanjost in junaki zgodb poleg osebnih zagat vsakdanjega življenja, s katerimi se ukvarjajo, naletijo tudi na pereče probleme naše dobe, na primer ksenofobijo, trgovino z ljudmi, pa tudi še vedno opazne sledove družbenih travm, ki jih je na avstrijsko-nemškem območju pustil nacizem. A vse to so bežni utrinki, ki pripovedovanje obogatijo z dodano vrednostjo družbenega zavedanja. Pisateljičin fokus je na družini, odnosih med otroci in starši ter med partnerjema, na razpokah, ki jih prinesejo čas, ločitev, pa tudi bolezen in smrt. Zgodbe, ki jih piše Eva Menasse, so pripovedi o življenju, podane pa so s takšno briljantno kombinacijo intenzivnosti in subtilnosti, da bralca čustveno preplavijo in mora ta ob koncu ene pošteno vdihniti, preden se loti druge.

Zahvala gre tudi prevodu Tanje Petrič in odlični spremni besedi Kristine Jurkovič.

Jasna Mlakar