V angloameriški literaturi obstaja področje romana, ki pokriva tako imenovani šolski roman. Podobno velja tudi za film, zlasti še, če filme posnamejo po literarnih predlogah s tega področja. In Zlata leta gospodične Brodie, v nadaljnjem besedilu samo Zlata leta, je izrazit predstavnik tega žanra tako v literaturi kot v filmu. Ko bralci berejo Zlata leta, se bodo najverjetneje spomnili vsaj enega od filmov, ki so tematsko, če že ne vsebinsko, bolj ali manj blizu Zlatim letom. McLaine v glavnih vlogah, posnet leta 1961, v katerem se ena od mladih učiteljic (Shirley McLaine) obesi, ker je hudobna zgodnje najstniška učenka raztrosila laž, da sta lezbijki. Še bolj bo bralce v reminiscencah ob branju Zlatih let spremljal ameriški film Nasmeh Mona Lise, posnet leta 2003 o mladi učiteljici umetnostne zgodovine (Julia Roberts) na konservativnem kolidžu, ki ji ne preostane nič drugega, kot da da odpoved ravnateljici z okostenelim gledanjem na življenje. Tik pred njenim odhodom s kolidža jo v znak hvaležnosti in spoštovanja pričakajo na svojih kolesih njene študentke, čeprav ji spočetka niso bile najbolj naklonjene. Ta film ima kar nekaj vzporednic z Zlatimi leti: tudi na mlado učiteljico umetnostne zgodovine se učenke navežejo, saj jim skozi umetnostno zgodovino zna povedati kaj več o življenju. Učiteljica v tem filmu je izrazit ideal, saj je, prevzeto iz Wikipedje, »nenavadna ženska, ki išče resnico izven tradicije, izven definicije, izven podobe«, kar velja v marsičem tudi za gospodično Brodie. V celoti gledano je gospodična Brodie izrazit primerek antijunakinje, z vso pravico bi jo označili z izrazom kontroverzna, ki ga tako pogosto uporabljamo dandanašnji in velja ne le za ljudi velikih notranjih nasprotij, ampak za ljudi predvsem negativnih lastnosti. V svoji biti je gospodična Brodie ne toliko negativna kot tragična osebnost. V njej je veliko idealizma, njeno življenjsko vodilo so Dobrota, Resnica in Lepota, je iskrena ljubiteljica umetnosti, vse, kar je lepega in veličastnega v umetnosti, z vso zagnanostjo prenaša na svoje učenke, vsaj tiste izmed njenega kroga, ki jih vodi po galerijah, muzejih, gledališčih in koncertnih hišah in jih vabi k sebi na dom. V tem pogledu se resnično razdaja. Navaja jih na zrelo in samostojno razmišljanje. Po drugi strani pa, kolikor je podkovana v umetnosti, ni sposobna dojeti družbeno politične resničnosti. Mussolini je zanjo človek, ki je odpravil brezposelnost in dosegel, da v Italiji ni več smeti, eno od učenk nagovori, da odide v špansko državljansko vojno, kjer kot frankistka pade, in o Hitlerju še nekaj let po koncu vojne govori, da je bil malce poreden. To da se je gospodična Brodie ogrela za nepravo ideologijo, je sicer njena velika osebna tragedija, ni pa za prva leta po prvi svetovni vojni nobena redkost. Winston Churchil si je dopisoval z Mussolinjijem in še danes niso ta pisma dostopna javnosti, eden glavnih junakov Aldous Huxlejevega romana Groteskni ples, intelektualni boem, okajen prepeva v londonsko noč giovinezzo, fašistično himno. In pri političnem dojemanju gospodične Brodie ne gre pozabiti tega, da je bila prevladujoča barva nacistične zastave rdeča in da je nacistična stranka nosila v svojem naslovu socialistična in delavska: Nationalsozialistische Detusche Arbeiterpartei NSDAP. Duševnost gospodične Brodie je že s tega vidika kot razbito zrcalo ali kubistična slika z ostro razmejenimi linijami.

V obdobju med špansko državljansko vojno, v katerem poteka večina dogajanja v tej knjigi, gospodična Brodie odbere iz svojega razreda z dekleti od desetega do dvanajstega leta skupino šestih učenk, ki bi naj predstavljala elito, crème de la crème, že med šolanjem, čeprav več kot le nerodna Mary ne sodi vanjo. Res pa je, da so prav ta dekleta z izjemo Mary najbolje pripravljena za sprejemne izpite za srednjo šolo, čeprav se gospodična Brodie ni držala predpisanega učnega načrta, kar je vedela tudi šolska ravnateljica in jo je to toliko bolj podžigalo, da bi jo spodila s šole. Gospodična Brodie v marsikakšnem pogledu ne dojame ljudi okoli sebe, tako za eno od izbrank, Rose, sicer privlačno deklico še pred njenim petnajstim letom govori, da ima Rose instinkt za seks, čeprav dekletu, ki dozoreva, spolnost ne hodi toliko po glavi, kot si misli in kot bi si želela gospodična Brodie. Dekleta ne čutijo, da manipulira z njimi - da jih gnete kot glino za modeliranje. Ta sicer ne več rosno mlada ženska na koncu tridesetih ali na začetku štirideset let, v zlatih letih kot temu sama pravi, jim dejansko predstavlja avtoriteto in - vzor. Še leta po tem, ko so končale šolanje in začele realno gledati nanjo, ji, prezgodaj umrli prinašajo rože na grob.

V svojem ljubezenskem življenju izkaže gospodična Brodie veliko obzirnost; čeprav je globoko zaljubljena v sodelavca, učitelja likovnega pouka Lloyda, ki je med prvo svetovno vojno izgubil roko, si uredi ljubezensko življenje z drugim sodelavcem, učiteljem petja Lowtherjem. Enoroki Lloyd je namreč poročen in gospodična Brodie ni pod nobenim pogojem pripravljena razbijati zakona, svojega ljubimca Lowtherja, ki mu pod vzglavnikom pušča svojo pidžamo, pa sistematično poredi, ker ji ni všeč njegova suhljatost.

Najnižje v odnosu do sočloveka se je gospodična Brodie spustila z Mary, ki je resnično, milo rečeno nerodna ali po učiteljičinih besedah maloumna in neznosna, da se je čuditi, kako zmore takšno šolo, kot je edinburška dekliška šola Marcie Blaine, in da je naredila tečaj za stenodaktilografko na kolidžu, kar je neposredna avtobiografska črta pisateljice same. Nikakor je ne moti, da Eunice izvaja premete, kjerkoli le more, vanjo se ne spušča, obnašanje do Mary pa meji na alergijo, ker Mary zna res praviti iz sebe izjave v stilu Marije Antoniette, zakaj ne vzamejo potice, če nimajo kruha. Mary tragično konča svoje življenje: v goreči hiši teče sem in tja, ne da bi našla izhod. Je to tragična prispodoba za vse njeno življenje?

Najbolj zrele in najgloblje v zasebnost segajoče razgovore deli gospa Brodie s Sandy, ki jo, hoteč jo zatreti, izda ravnateljici, češ da je rojena fašistka. Kar ni daleč od resnice, saj so bile na steni učilnice njenega razreda fotografije korakajočih čet črnosrajčnikov in bi bilo že to samo po sebi dovolj, da jo odpustijo s šole. Zanimivo za tisti čas pred začetkom druge svetovne vojne: odkritje pidžame gospodične Brodie pod vzglavnikom ljubimčeve sobe ni bil dovolj tehten razlog za njen izgon iz šole. Motiv za izdajo pove Sandy, že katoliška samostanska sestra Helena v razgovoru s sošolko Monico, ko jo ta ponovno obišče: „Izdaš lahko samo tistega, ki mu dolguješ zvestobo,” ne da bi Monici pri tem priznala, da jo je izdala ravnateljici prav ona. Kot se Judežem dogaja, Sandy v življenju, ki ga je izbrala kot katoliška nuna, ni našla notranje izpolnitve: krčevito se oprijemlje samostanskih rešetk svoje celice, čeprav se je intelektualno uveljavila z nenavadno psihološko razpravo Transfiguracija vsakdana. In vendar se v zadnjem stavku romana na vprašanje, kaj je nanjo najbolj vplivalo v šolskih letih, odgovori izza samostanskih rešetk: „Bila je gospodična Brodie v zlatih letih”. Je bila pri Sandy posredi zavist na gospodično Brodie, ali zavedanje, da se nikoli ne bo mogla otresti vpliva njene močne osebnosti?

V knjigi je najti simboliko (mistiko?). Mar ni mogoče razumeti Sandyjinih majhnih, okroglih, prašičjih oči kot Kajnovo znamenje? Še izrazitejša zagonetnost je v portretih enorokega učitelja likovnega pouka Lloyda. Vsi brez izjeme kažejo veliko podobnost z obrazom gospodične Brodie, pa naj bi za model služili Rose, Sandy ali katerakoli druga od deklet. Prav s to usodno, že kar dramatično se ponavljajočo podobnostjo, se je Muriel Spark dostojno približala Wildovi „Sliki Doriana Greya.” Se je tega zavedala?

Stil Muriel Spark je neverjetno preprost in lahkoten, v romanu se soočamo z žlahtnim angleškim humorjem. Enotnosti časa ni - bralec kar nekajkrat izve, da bodo gospodično Brodie izdali, še preden se to zgodi na zadnjih straneh knjige.

Tadeja Spruk je s spremno besedo z istim naslovom, kot ga ima knjiga, ustvarila presežek v tej kategoriji poustvarjanja. V spremni besedi je avtoričino življenje prikazano do anekdotičnih podrobnosti, po drugi strani pa je bogato in pronicljivo analizirala osebe v knjigi in bralca poučila o določenih značilnostih tedanjega Edinburga. Tako na primer je bralca seznanila s kalvinizmom kot s škotsko posebnostjo.

Zlata leta je knjiga, ki se bo bralcu vtisnila v spomin zaradi neznanske lahkotnosti besednega toka ter tudi opisovanja tragičnih dogodkov in temačnega zgodovinskega obdobja.

Borivoj Breže