Bunkerji Rupnikove linije, imenovane po poveljniku, zadolženem za utrjevanje, generalu Leonu Rupniku, so sicer bolj znani za zahodno Slovenijo, kjer je utrjena obrambna črta skrbela za obrambo meje, začrtane po Rapalski pogodbi, prav tako pa so bili postavljeni na območju severne in severovzhodne Slovenije. Še danes jih lahko vidimo v okolici Šentilja, Trat, Gornje Radgone, ob rekah Pesnica in Drava. Leta 1938, ko je Hitler k Nemčiji priključil Avstrijo, je namreč nastala potreba po zaščiti tudi tega dela slovenskega ozemlja. Za utrjevanje mejnega območja, ki je segalo od Črne na Koroškem do Markovcev pri Ptuju, je bil zadolžen na novo ustanovljen VI. odsek. Ta del Rupnikove linije so načrtovali na najpomembnejših in najbolj branljivih delih. Gradbena dela, ki so se začela leta 1938, so sprva izvajali s pomočjo vojske, nato pa so koncesijo podeli več manjšim podjetjem, medtem ko je vojska dela nadzirala in varovala. Na javni razpis izvajalcev so se prijavili zlasti revnejši sloji prebivalstva, saj jim je bil obljubljen dober zaslužek. Večina jih je bila domačinov ali so prihajali iz bližnje okolice, nekaj pa jih je bilo tudi iz drugih delov Jugoslavije, npr. Hrvaške. Po nemški zasedbi Češkoslovaške ter italijanski zasedbi Albanije spomladi 1939 so sklenili, da je potrebno utrjevanje zelo pospešiti. Do pomladi 1941 so dela v severovzhodni Sloveniji zaključili, čeprav marsikje niso bila v celoti končana. Po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 so se enote tudi na tem delu Rupnikove linije znašle v neposrednih spopadih in nekaj dni uspešno zadrževale Nemce. 

Foto: Zavzeti jugoslovanski bunker. Vir: Archive.org (Die deutsche Wochenschau Nr. 554 (16. 4. 1941))

Literatura:Zelenko, A. (2005). Rupnikova linija v severovzhodni Sloveniji. Časopis za zgodovino in narodopisje, 76=41(1/2), str. 227-242.

Pripravila: Mag. Nina Hriberšek Vuk, Center za domoznansko dejavnost Mariborske knjižnice