Avtorica Sabina Fras Popović je spisala drugo knjigo, ki vabi v fantovsko ekipo Hokejskega drsalnega društva Maribor. Tokrat nas skupaj z njimi popelje v pustolovščino na Peco, ob njej pa razgrinja celo paleto odnosov med tesno povezanimi, a zelo različnimi mladostniki, med njimi in odraslimi, ki jih usmerjajo in z njimi živijo na ledu in ob njem, v družini, ob izgubah in žalovanju ter v odnosu do sveta in življenja nasploh. Začutimo lahko, kako zelo je sodelovanje pomembno v ekipnem športu in v vsakdanu. Z veseljem se podamo skozi drevored mogočnih kavkaških oreškarjev in po mariborskih stopnicah na Kalvarijo, od koder se odstirajo pogledi na Pohorje, Dravsko dolino in naprej proti dolgemu hrbtu Pece, ki se izriše v cilj pohoda mladih hokejistov. Prestavimo se v nepredvidljivosti gora, spoznamo osnove gorništva in utrip gorskih koč, vedno znova pa ostaja na površju tudi najpreprostejše in najpomembnejše spoznanje: da je bistvo v pogumu in občutenem sobivanju, ki ne zaobide iskrenosti, zaupanja in resničnih stikov. Zgodba je položena v pripoved devetih mladih hokejistov, trenerja in tehničnega, vendar izbrani pristop dodaja le raznovrstne perspektive in nianse, celote pa ne natrga, temveč celo dviga njeno dinamiko in bralčevo občutenje ekipne povezanosti.

Tudi tokrat knjigo dopolnjujejo zanimive, v zaokroženje položene črno-bele ilustracije hrvaškega ilustratorja Darka Grkinića, ki v pristopu in oblikovanju tvorijo celoto s predhodnim delom Prava hokejska banda. Povezavo med obema knjigama vzpostavlja tudi njuna naslovnica, ki je v prvem delu oblikovalsko zanimivo pospremljena z ledeno ploskvijo hokejskega igrišča, v pričujočem delu pa ga podlaga struktura kamna, ki simbolno nakazuje na dogajalni prostor slovenskega dvatisočaka. Knjiga je skrbno in dihajoče oblikovana, natisnjena na matiran papir in v pisavi, ki olajša branje tudi oklevajočim bralcem in tistim, ki imajo z njim nekoliko več težav.

»/…/ 'Mali, tvoj brat, ne rabi odvetnika. Zelo dobro ve, kdaj in kaj reče,' slišim sikniti Črta, ki se postavi na noge.
'Res ga ne rabi.' Miha stoji pred njim, skoraj glavo višji od njega. Mali je v zadnjih dveh letih prerasel večino igralcev. Kar naenkrat je postal velik. Že takrat, med drugim koronskim zaprtjem države, ko smo drsali na ribniku, sem imel občutek, da se je potegnil. Tukaj, na teh dva tisoč in nekaj metrih, se mi je zdel še višji. Dugačen. Svoj. Mirno je stal pred Črtom in ga gledal navzdol. V njegovi drži ni bilo porogljivosti, posmeha ali pokroviteljstva.
'Hvala, da si rešil Tineta.'
Opa! Tega nisem pričakoval. Mali je res velik. /…/« (str. 291, 292)

Maja Logar

Preberite tudi: Prava hokejska banda